»Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. nove proze, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke.«
»Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police.«
»Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara.«
»V sodobni medijski krajini so filmi samo nekaj ur po premieri razglašeni za neverjetno uspešnico ali pa totalen polom, ne glede na dejstvo, da so nekatera najvplivnejša dela filmske umetnosti potrebovala leta, da so našla občinstvo, ki je prepoznalo njihovo vrednost.«
»Vizualna poezija, ki prefinjeno uporablja tehniko cut-out animacije, nas popelje v misli glavne junakinje, ki poskuša pobegniti iz najtemnejših delov svojega uma. Močan prvi profesionalni film nas je prepričal s popolno kombinacijo slike, zvoka in pripovedi.«
»Gre za zelo osebno pripoved o prijateljstvu, intimnosti in težki bolezni, ki je žirijo prepričala s svežim in brezkompromisnim filmskim pristopom. Iskren in očarljiv portret, ki se ne boji prikazati tako lepih kot tudi grdih plati življenja.«
»Ko stavek vedno znova ponavljamo, izgubi svoj pomen, in z naraščajočo napetostjo začnemo dvomiti o njegovi resničnosti. Nad portretirano družino se razprostira težak oblak – ali gre za dogovorjeno poroko? Ali je vpleteno družinsko nasilje? Vse te možnosti brutalno prekine prihod vojne na kosovsko podeželje.«